Letošnje počitnice so bile, prav tako kot vse prej, zame prekratke. Bile pa so najzabavnejše in najzanimivejše počitnice doslej.
Začele so se zelo razgibano. Že 28. junija sem z ekipo rokometašev odpotoval v Bahrain, kjer so potekale Mednarodne športne igre za osnovnošolce. V tej mali, vroči azijski državi smo se zelo dobro odrezali in osvojili prvo mesto ter tako postali svetovni osnovnošolski prvaki v rokometu. Med premorom tekem smo si ogledali značilnosti države, ljudi in njihove običaje. Ker so bile vremenske razmere ekstremne za bivanje na prostem, smo si zelo želeli čim prej domov. Po osmih dnevih smo pristali v Sloveniji in se razveselili zelene in hladne domovine.
Že naslednji dan, še poln azijskih vtisov, sem se odpravil v Izolo na rokometni turnir Eurofest. V sončni, čisti Izoli sem zares užival. Kamor koli si pogledal, si videl srečne rokometaše in tudi to nam je dalo moč, da smo z reprezentanco Slovenije, letnik 96′, zasedli tretje mesto. S tem smo potrdili nadarjenost te generacije. Ker sem eden izmed njih, mi to veliko pomeni. Med nami, rokometaši z vsega sveta, so se stkale prijateljske vezi, ki se bodo, upam, nadaljevale še kasneje. Po izmenjavi drobnih pozornosti smo zapustili Primorje.
Prišel je čas za oddih, tudi za mene. Prišla pa je tudi bolezen. En dan sem preživel na morju, potlej pa zbolel za pljučnico. Takoj sem šel k zdravniku, nič hudega sluteč. Zaradi bolečine v trebuhu in zelo visoke telesne temperature so zdravniki najprej posumili na vnetje slepiča, a po pregledu izvidov so ugotovili, da gre za pljučnico, ki so jo še pravi čas ustavili. Tako sem štiri dni preležal v celjski bolnišnici. V meni se je pojavljal strah, kako bom začel s treningi. Ko so drugi veselo trenirali, sem sam žalostno opazoval njihove zadovoljne obraze. Vendar mi je uspelo. Premagal sem bolezen in počasi spet začel trenirati, kajti bližal se je zaključek počitnic.
Zadnji teden teh razigranih počitnic je bil, spet zame, rokometno obarvan. V obmorskem letovišču Pacug je potekal reprezentančni kamp Rokometne zveze Slovenije. V tem prelepem majhnem zalivčku so potekali treningi najboljših rokometnih trenerjev in nas, rokometašev Slovenije. Dan je bil prepleten s treningi, tekmami, partijo kart in z veliko medsebojnega druženja. Smo ekipa, ki drži skupaj. Ko se smejimo, se smejimo vsi, ko pa je čas za resno igro, poprimemo vsi skupaj. To je bistvo naše moštvene igre in tega se dobro zavedamo. Moja pričakovanja o kampu so bila izpolnjena.
Če strnem svoje počitnice na kratko: bile so zelo zabavne, atraktivne, predvsem pa rokometno obarvane, z drobno črno piko, in sicer pljučnico, ki sem jo uspešno prebolel. Sedaj sem že v polnem zagonu na treningih ter v šoli. Takšnih počitnic si želim čim več. Ko bi le bile malce daljše, pouk pa krajši.
Jaka Malus, 9. b
OŠ POLZELA
mentorica: Marija Kronovšek
