Vrnila sem se iz Eichgrabna – naselje kakšnih 30 km od Dunaja, kjer imam daljno sorodstvo. Mož in žena, dve odrasli hčeri, vsi so se navdušili nad lončarstvom. Garažo so spremenili v studio. Denar ni problem, zato so si lahko kupili najboljšo peč, vreteno, najboljšo glino, paketke različnih glazur, a ni in ni šlo. Lani sem prišla za dva tedna, da smo se učili vrtenja in brušenja, torej dveh osnovnih faz, poleg priprave gline, gnetenja, recikliranja in teh manj priljubljenih opravil. Potem sem jim dala nalogo za eno leto: vaja, vaja, vaja. Tako so me zdaj pričakali s sto posodami, žganimi prvič, torej do 950 stopinj, pripravljenih za glaziranje. Spet sem jim najprej priredila nevznemirljivo celodnevno predavanje, ki človeka prestraši – a bojimo se vsega, dokler nam ni domače, mar ne. Njihovih kupljenih paketkov glazur se nisem lotila. Vsako glazuro je treba testirati, ne veš, kaj kupiš, tudi če ti pokažejo sliko! Za formule in mešanje sestavin seveda v ni bilo časa, zato sem jim kupila 20 kg najbolj fleksibilne prozorne glazure (take, ki se lahko žge pri najbolj različnih temperaturah – z do 200 stopinj razlike) – večina glazur je formulirana tako, da mora biti žganje natančno do 10 stopinj Celzija – to si lahko privoščiš šele, ko dobro poznaš svojo peč). Seveda je bilo pomembno, da so delali z belo glino, ker smo zdaj lahko uporabljali barve, ki bi jih temna glina s prozorno glazuro seveda popila.
Potem smo se lotili glaziranja – če sem rekla, da posodo pomočiš v glazuro, ni bilo dovolj. Kako pomočiti posodo v glazuro, da je nanos enakomeren!!!! Potem seveda gostota glazure, čas, ko je posoda namočena, ko torej vpija vodo in tako dalje. Potem poslikava – tehnika majolika in poskusi z voskom.
V Londonu sem glazirala brez misli, šlo mi je, kakor dihanje, pozabila sem, da na začetku nisem znala, da sem morala ure in ure vaditi vleči različne čopiče pod različnimi koti in tako dalje. Zdaj sem morala, kot učiteljica, razgraditi potek, ga predstaviti po delih. Pomislila sem na knjigo Rudolfa Labana Mojstrstvo gibanja. To je knjiga o plesu. Nenehno se vračam k njej. Baletnik mora zavestno narediti vsak gib. Ples je nizanje zavestnih gibov v harmonično zaporedje. Sodobni ples je nizanje gibov, ki se ne pripenjajo gladko drug na drugega, zato so pogosto nekako zaskočeni, zakrčeni, sunkoviti – v primeri s klasičnim baletom, kjer gibi valovijo v naravnem zaporedju. Ta gospod, učitelj baleta pred sto leti, je delal tudi v tovarnah. Učil je delavce na tekočem traku, da so znali obvezne gibe narediti tako, da so čimmanj obremenjevali telo in da so gibe čimhitreje naredili. Želel je doseči, da bi delavci takorekoč plesali za tekočim trakom in po možnosti, če bi gibe delali sproščeno, tudi uživali pri delu. V absurdnem primeru bi lahko hala s sto stroji, za katerimi dela sto ljudi 24 ur na dan ene in iste gibe, lahko s ptičje perspektive zgledala kakor velikanski tepih s premičnim vzorcem. Kakor nekakšna parada vojakov … ki je pravzaprav tudi ples, saj so koraki vsake vojske natančno določeni.
Zakaj se najbolj nasmejemo, ko gledamo majhne balerine, ki skušajo odplesati zbor labodk? Ker se ne morejo uskladiti, ker vedno ena klecne, zamudi … ker so otroci še svobodni, neukalupljeni, ne nadzorovani in neprestrašeni. Če delavec za tekočim trakom naredi napačen gib, zgubi roko, pokvari stroj, ustavi proizvodnjo, izgubi službo… pod takimi pritiski skušaš plesati po taktu.
Sem se zatipkala? Ne, premišljujem pač v živo, samo tako znam pisati.
Skratka, prav ob tej knjigi sem se naučila učiti druge in učiti sebe.
Ob tej knjigi sem tudi spoznala bistvo umetnosti – ko nekaj navadnega narediš tako, da je videti (slišati, vonjati, dojemati, čutiti) nenavadno, in nekaj navadnega tako, da je videti nenavadno. Ne mislim na tisto NOVO ZA VSAKO CENO. nenavadno je lahko nekaj znanega, ki je nanovo obujeno v zavest. A ni pomemben samo končni izdelek (dogodek), pomembno je tisto, kar ga povezuje v celoto. V to povezovanje pa umetnik vstavlja samega sebe. Umetnino začutim, če začutim človeka, ki jo je ustvarjal. Tu je pristnost, to je resnica, tu je iskrenost. Ne mislim na podpis, ne padam na dizajnerska imena. Mislim na duh po človeku.
Pred nekaj dnevi mi je neka znanka prinesla dva stara stola, pručko in štokarle, naj ju pobarvam. Res stara. Smrdela sta po vlagi, les je bil črviv, žeblji rjavi, robovi oguljeni. Pobarvala sem ju, ker sem obljubila, preden sem ju dobila, in ker se pač nisem hotela zameriti ženski – čeprav se je prijateljsko razmerje zaradi teh dveh stolov in načina, kako sta mi bila podtaknjena, da tako rečem, vendarle skrhalo.
Srce mi je hreščalo. Roka je škripala. Stola pa sta tudi spregovorila. Požrla sta plast za plastjo barve, pogoltala, kakor da nista hotela biti pobarvana, kakor da sem ju potapljala, kakor da sta lovila sapo. Barva ju je dušila – ko bosta polakirana, ne bosta nikoli več zadihala. Les hoče dihati. Počutila sem se kot morilka. In začela sta mi govoriti zgodbo. Začutila sem možakarja, ki ju je sestavil, neuk mizar, očitno, lotil se je tako, kakor bi se jaz. Mizarstvo je spet posebna spretnost, šele tisti, ki jo obvlada, lahko izdela umetniško dovršen stol. Stole si ogledujem v muzejih. Stol v mizarstvu je nekaj podobnega kot čajnik v lončarstvu – najbolj zahteven izdelek, obrtniško gledano. Največ elementov mora biti popolnih, da je stol (ali čajnik) uporaben in lep hkrati.
No, moja dva stola sta bila uporabna, čeprav neuko "zbita skupaj" – bodisi iz dobre volje ali iz velike potrebe. In tudi lepa v vsej grdosti – ker grdost ni bila nenaravna. Bila sta grda, kakor je "grdo" postarano telo. Ob goli mami sem se zavedala, kako krivično sem sodila lepoto telesa. Zdaj sama postajam starka. Navajam se grdote svojega telesa.
Angleški umetnik Julian Freud, vnuk velikega Freuda, slika "grda telesa", tudi lepa telesa naslika tako, da razkaže grdoto – celulitis, gube, povešena koža, vampi, klobase… Francis Bacon pa je, če sem že pri tem, slikal grda telesa zato, ker ga je grdota fascinirala. To sem opazila, ko sem v Dablinu videla njegov studio, ki so ga v celoti prenesli v muzej iz Londona. Tam sem videla strani, iztrgane iz medicinskih knjig. Prikazovale so telesne deformacije, rane, zveriženosti, gangreno… Bacon je preslikaval slike iz medicinskih knjig! (tako dandanes portretisti preslikavajo fotografije – to se mi zdi škandalozno).
Ob Backonovi grdoti mi je slabo. Ob Freudovi se zamislim in postanem strpnejša in odpustljiva.
No, moja stola sta bila pač stara, v tem ni nič grdega.
Začela sem ju poslušati. Ta dva stola sta stala v kuhinji, kjer je gospodinja stoje popila kavo iz proje in cikorje, mož, ki je ob petih zjutraj odhajal v tovarno, pa je sedel na štokarle s skledo žgancev ali ocvrtim jajcem. Mize morda niti nista imela. Ob štokarlu je stala pručka. Mož je naslonil stopalo na pručko, ko si je zavezoval težke delavske čevlje.
Obrabljen plašč, pokvečen klobuk, shojene stopnice, skleda z luknjo skozi dno, srp, ki je bil izbrušen do ročaja, pošvedrani čevlji … vse to priča o uporabi, torej o življenju ljudi, ki so te predmete uporabljali. Rada hodim v trgovine oblek iz druge roke. Kar nekam hudo mi je, ko vidim nerabljene obleke, ki so bile že oddane. Pomislim, da je dama, ki neke obleke ni ponosila, morda umrla. Ali pa se je zredila, seveda.
Skratka, spet me je misel odpeljala po svoje.
O stolih torej: pobarvala sem oba. Nisem tako zelo trpela, ker sem se vživela v njuno zgodbo, čeprav verjetno ni bila v resnici taka, kakršno sem si naslikala v domišljiji. Prav moja domišljija, ko se je premaknila, mi je pomagala, da sem uživala in bila na koncu, ko sta bila stola pobarvana, pravzaprav srečna. Ko sem začela, sem mislila, da ju ubijam, ko pa sem končala, se mi je zdelo, da sem jima podaljšala življenje. Prej bi ju vrgla na smetišče, skurila, zdaj pa bosta morda v kakšni verandi živela še kakšnih trideset let. Mogoče bo kak dedek sedel in nastavil obraz soncu in se spomnil nekega pomladnega dne, ko je v parku prvič zagledal damo svojega življenja.
In o glaziranju: ko je delo steklo, smo bili vsi umazani, peč je bila dvakrat polna, znočilo se je in začutili smo prvo tozemsko potrebo – lakoto. Pozabili smo na vse – to pa je bistveno. Ko nekaj delaš z resničnim veseljem, se čas ustavi. To je edina nirvana, ki jo poznam.
Tudi žganje je uspelo. Nekaj škarta, jasno, to spada zraven. Na napakah se učimo – in na svojih najbolj zares.
V mesto, na Dunaj, pa sem se odpeljala samo enkrat. Šla sem v Leopoldov muzej (gospod in gospa Leopold imata privatni muzej, gospod je pred nedavnim umrl), kjer imajo nekaj najboljših slik Egona Schieleja, mojega najljubšega med najljubšimi slikarji (poleg Chagala, Picassa, Nickolsona, Barbare Hepworth in Lucy Rie). Njegova zgodba je pretresljiva. Njegove slike so pretresljive. Bila sem v popolni ljubezenski žalosti in veličastju. Preplavljena s hvaležnostjo, ki je pljuskala čez meje mojega srca. Spet nirvana, pravzaprav. Spet se mi je ustavil čas. Spet sem se zavedela, da imam velikansko srečo – ker lahko vidim take umetnine.
Take izkušnje mi izbrišejo vse nezadovoljstvo nad človeštvom, vsaj za hip, ko doživljam umetnost. Izgine strah pred koncem sveta, neustavljivo onesnaženostjo, perpetuelno nečlovečnostjo, ekstravagantno sebičnostjo, do nedojemljivosti potencirano in nenehno razvijajočo se krutost človeka – naša sposobnost, da postajamo bolj in bolj neljubeči do soljudi.
Če gre kdo v London v tem in naslednjem mesecu in če ga ne zanima samo Big Ben, Tower of London in kraljeva družina, naj si gre ogledat razstavo Schielejevih specifično erotičnih del v galerijo Richard Nagy na Old Bond Street. Mnoge slike so prvič na ogled. Galerist poudarja, da te erotične slike danes ne šokirajo nič manj, kot so v umetnikovem času. Vajeni smo pornografije, vsesplošnega razgaljenja, skoraj se ne odzivamo več na goloto, ne zgražamo se, ne zanima nas. A pravi umetnik nam lahko pokaže erotiko kot intimno razmerje do sočloveka s pridihom ljubezni. Schiele ni ljubil samo modela, ljubil je slikanje in slikal je ljubezen. Klimtovi objemi so tudi erotični. V čem je razlika? V goloti? Ne, v izrazu, v očeh, v napetosti udov, prstov, žil na čelu, razkuštranosti las. In v brezsramnosti užitka. In v sproščenosti v samoti. In v odkrosti (razgaljenosti) v razmerju z drugim. Te slike so vrata v intimo. Pomislila sem na templje plodnosti v Indiji. Vstopiš v temen prostor. Schiele ga razsvetli.
Na vesti imam hud greh. V enem od indijskih templjev sem slikala s flešem, ukradla sem pogled na prepovedan oltar. Na sliki sem potem videla kip razkrečene vagine.
Richard Nagy je eden najbolj zvestih zbiralcev in preprodajalcev Schieleja na svetu. V katalogu za razstavo je njegov zapis o zbirateljstvu, zelo zanimivo.
No, prav zdaj, do konca avgusta, je v galeriji Hayward Gallery restrospektivna razstava Tracy Emin. To žensko spremljam od prve razstave, mislim, da je začela razstavljati leta 1980. Spet zgodba. Zdaj velja za najbolj priznano angleško umetnico. Ta razstava dreza v dušo zahodnjaške ženske našega časa na enakovreden način, kakor Damian Hurst predstavlja trmasto moško potenco. Redno berem njene kolumne v časopisu The Independent. Na nek način sva sestri, čeprav sva zelo različni. Spoštujem jo. Spoštujem jo zaradi vsega, kar je naredila kot umetnica, zaradi pisanja, manj zaradi politike, ki jo propagira – a to je pač občasno, odvisno od tega, kdo je v parlamentu – spoštujem jo pa tudi zaradi njene osebne zgodbe. Videla sem več intervjujev z njo, napisala pa je tudi roman, ki bi ga prevajala.
A bolje je, da začnem pisati kaj svojega, si rečem. Potem grem pa na Rožnik.
