Končno so se začele počitnice. Morje, plaža, valovi, vse to se je resnično začelo. Zjutraj sem nekoliko poležavala, si privoščila zajtrk in se počasi odpravila k sošolki Jani in njenemu bratu Martinu. Skuhali smo si res obilno kosilo. Ponavadi so naše krožnike krasili špageti, pripravljeni na različne načine.
To je postala že naša stalnica. Po kosilu smo si občasno ogledali film, kasneje pa čas preživljali v naravi. Dolgi sprehodi ob Savinji, kolesarjenje, obiski kina … V kino smo odšli vsak teden. Tako smo si ogledali mnogo filmov (lahko bi rekli, da skoraj vse, ki so nas zanimali).
Kmalu pa se je začelo … Ati in mami sta imela dopust in približevalo se je potovanje v Prago. Bili smo polni pričakovanja, vendar nekoliko nervozni, saj smo morali komaj mesec dni starega kužka pustiti pri mami in dediju. Srce se mi je paralo, ko sem psičko Mico peljala k mami. Njene žalostne oči so povedale več kot besede. Oči so se mi solzile in pri srcu mi je bilo neprijetno. Objela sem jo in odpravili smo se na pot.
Potovanje se je začelo pred našo hišo ob šestih zjutraj. Prvo postajališče je bilo v Avstriji, kjer smo se ustavili na kratki malici. Pot se je nadaljevala proti Dunaju in kasneje do Češke. Peljali smo se po stari cesti in opazovali mogočne vetrnice, ki so krasile prečudovite pokrajine. Končno smo prečkali mejo. Veliki trgovski centri, stojnice, igralna središča … Seveda smo se morali ustaviti in si ogledati razne trgovine. »Ufff!« sem si mislila sama pri sebi. »Dobro, da imam dovolj denarja, saj če bo tako v Pragi, bodo počitnice nore.« Trgovin je bilo toliko, da se ti je lahko zmešalo, saj nisi vedel, kje naj začneš. Ati me je miril, da bo trgovin še več in naj se ne prehitim. Huje je bilo, ko sta mlajši sestri Liza in Eva odkrili trgovino igrač. Spomnim se, ko je najmlajša Eva sredi trgovine zakričala: »Ati, če mi kupiš samo to igračo, bom pridna! Ati, proosimm, jaz te imam tako rada!« Seveda naš ati, ki nas ima tako rad, ni mogel reči ne in Eva je dobila igračko. Malega ponija, ki je pel, če si pritisnil na nogo, in sesal dudo. To je bila nova atrakcija v našem avtu, in seveda kujava Liza, ki ni dobila hiše za Barbie.
Peljali smo se naprej. Ob cesti so bila mogočna žitna polja, varčne hiše sredi mogočne narave. Mislim, da sem za nekaj časa zaspala, saj se ne spomnim veliko. Končno smo prispeli na želeni cilj.
Mesto je bilo mogočno, veliko, lepo, drugačno. Naselili smo se v apartma in se odpravili na zasluženo večerjo. Jedli smo v pivnici, ki so za Prago značilne. Češka je znana pridelovalka piva, zato pivnice tam niso redke.
Noč je minila hitro. Verjetno zaradi dobrega in mirnega spanja. Zjutraj smo pozajtrkovali in se odpravili na ogled mesta. Skozi mesto teče Vltava, velika reka, po kateri plujejo zelo velike ladje. Ogledali smo si še nekaj trgovin in dan je minil, kot bi mignil.
V naslednjih dneh smo si ogledali še Hradčane, Karlov most, se vozili s tramvaji in si ogledali še druge znamenitosti.
Če me spomin ne vara, se je ta zgodba odvijala zadnji ali predzadnji dan. Mirno smo se sprehajali ob Vltavi, ob kateri so bili postavljeni veliki šotori, stoli, na katerih so bila napisana imena, bilo je veliko kamer in kar mrgolelo je osebnih stražarjev. Mislili smo, da snemajo kakšen dolgočasen film, ko jaz kar naenkrat zaslišim glasno vpitje imena: »Orlando, Orlando!« Svojo glavo počasi obrnem in zagledam seksi tipa. Še sanjalo se mi ni, kdo je. Veliko ljudi je vpilo to ime in jaz hladnokrvno rečem Lizi: »Liza, to je Orlando« Liza še bolj hladnokrvno odgovori: »Ja, Ana, to je Orlando!« Obrnem se in odidem naprej. Za nekaj časa pozabim na Orlanda.
Ker se je približeval moj rojstni dan oziroma dan, ko je bila rojena legenda (20. julij), sem morala svoje domače peljati v restavracijo na kosilo. Ker mi vedno pravijo, da sem draga, sem jih peljala v dražjo restavracijo. Ob kosilu sem spet pomislila na Orlanda. Vedela sem, da ga poznam, vendar nisem se mogla spomniti od kod. Prišel je natakar in kot strela z jasnega sem se spomnila. Vstala sem od mize, plačala račun, pograbila atija za roko in tekla, kolikor sem mogla, ati pa za mano. Ne vem, če je vedel, za kaj gre. Ko sva čakala pri semaforju, sem mu povedala: »Ati, to je Orlando Bloom, igralec Piratov s Karibov!« Ati je takoj vedel, kdo je to, in stekla sva nazaj proti Vltavi. A Orlanda ni bilo več. Bila sem jezna sama nase. Kako si lahko tako butast, da ne opaziš tako znanega igralca in ga prosiš za avtogram!!! A kaj, ko je bilo prepozno.
Naše počitnice v Pragi so se počasi zaključile in odšli smo proti domu, kjer nas je čakala psička Mica. No ja, tudi drugi.
Počitnice se še niso končale. Z Lizo sva odšli s taborniki v Ribno, kasneje sem odšla na Pokljuko na ju-jitsu priprave in še na morju smo bili. Bile so lepe počitnice, a kaj, ko so tako hitro minile, da spet odštevamo in čakamo na nove …
Ana HOČEVAR, 9. b
OŠ POLZELA
mentorica: Marija Kronovšek
