In zopet pomlad. Nova, sveža energija, ki objema naša srca kot nežni vetrc. Prebujanje, ponovno rojstvo. Kot da sonce s svojimi žarki skrbno briše sivino in riše nasmehe. Nasmehe, ki jih omejujejo le ušesa. Mala, velika, štrleča, ostržkova. Ušesa, ki so pripravljena slišati novo pomladansko zgodbo. Narava si je nadela novo oblačilo, tokrat še bolj razkošno. Mogoče se mi zdi le zato, ker se v pretežno kamniti Dalmaciji očitna razlika vidi takoj, ko te pot zanese v notranjost kontinenta … in spomini na zeleno Slovenijo se prebudijo.
Vozeč se proti Ljubljani opazujem skozi okno čudovite prizore prebujene narave, ki se nizajo eden za drugim. Polja živo rumene oljčne repice me tako fascinirajo, da bi najraje potegnila zavorno ročko v avtobusu in stekla v sredino polja, se zavrtela s široko razpetimi rokami in zavpila: Srečna sem!
Praznike običajno preživim v Sloveniji, čeprav si že nekaj let obljubljam, da bo tokrat drugače. Da jih doživim v Dalmaciji. Vendar kaj, ko se pojavi priložnost, da ob morebitno podaljšanem vikendu opravim vse obveznosti, poleg tega pa obiščem ljubljene osebe. Velika noč je bila kot nalašč za to, čeprav sem ob prebiranju napovednika za hip ustavila pogled na tradicionalnem dogodku na otoku Hvaru. Skorajda vsi prebivalci otoka Hvara se z velikega četrtka na veliki petek udeležijo znane procesije »Za križen«. Po celem Hvaru, v času osemurne nočne procesije, odmevajo napevi in molitve, vse do zgodnjih jutranjih ur. Procesija poteka v smeri urinega kazalca, tako da se prebivalci sosednjih mest ne morejo srečati. Največjo slavo pa poženejo križenosci, ki vodijo procesijo. Bojda se mora čakati tudi deset ali celo več let, da bi te doletela čast nositi križ, zato starši svoje sinove vpisujejo v dolge sezname skorajda že takoj po rojstvu.
Pa vendarle je bila izdaja novega potnega lista, ki sem ga potrebovala zaradi podaljšanja začasnega prebivanja na Hrvaškem, pomembnejša, zato si nisem niti dovolila oklevati in ostati v Dalmaciji. Pot me je vodila na sever. Vedela sem le, da praznik ne bi želela praznovati na čisto tradicionalen način. Mogoče me je na to spodbudila zgodba hrvaške kolumnistke, ki že dvajset let praznuje veliko noč na nekonvencionalen način, brez velikonočnega prenajedanja, še posebej tistih, ki so se morebiti v času posta odrekli določenih prehrambenih artiklov.
Kolumnistka, ki je hkrati ena od najbolj znanih hrvaških vrtnark in zagovornic zelenega življenja ter vrnitve človeka k naravi, je dejala, da je čudež ponovnega rojstva in pretvarjanja materije v novo idejo ter stalno kroženje pozitivne energije bolj pomembno od slepega prepričanja v tradicijo. Tako je svoji hčerki predstavila veliko noč skozi čudež prehoda iz ene materije v drugo, skozi čudež ponovnega rojstva. »Vse, kar raste v naravi, ima svoj začetek in konec. Vendar konec življenja, ne glede na to, ali je beseda o živali ali rastlini, ne pomeni tudi konec velike ideje življenja.« Hčerki je podala konkreten primer z rastlinami, ki jih odvržemo v kompost, ki pa niso »obsojene« na golo propadanje, temveč se z njo hranijo koristne bakterije, ki to rastlinsko hrano pretvarjajo v najplemenitejšo zemljo. In iz nje vzklijejo nove rastline, nove cvetlice. To je čudež ponovnega rojstva.
Obisk Volčjega potoka pri Kamniku mi je kot nalašč predstavil prebujanje in rojstvo narave, ki se povezuje s tem praznikom. Barvite cvetlice, za katere imaš občutek, da tekmujejo med seboj v svoji veličastnosti, cvetoča drevesa, ki se s svojimi vejami bohotijo daleč v nebo, jezera, v katerih biva življenje, so dokaz prebujanja, vstajanja iz zimskega sna. Odraz nove energije. In imela sem priložnost … razširiti roke v sredini cvetličnega polja in zavpiti: Srečna sem!
