Lepo pozdravljeni, vsi, ki to berete!
To pišem zato, da vam vsem skupaj nekaj povem. Pa nikar ne mislite, da bom zdaj spesnila vrhovno mojstrovino svetovne književnosti! Ne. Rada bi se samo poslužila ekspresije emocionalnih travm in frustracij ter omenila skrb za obstoj našega bivalnega prostora. S popolnoma preprostimi besedami popolnoma preprostega človeka.
Torej – govorila bom o skrbi za naš planet. Vem, da o tem pišejo in poročajo vsi mediji in čenčajo ljudje za vsakim vogalom, vendar sem ravno včeraj slišala pretresljivo zgodbo, ki mi je segla prav do dna srca in moram jo zapisati! Nekoč je živel nek mož, ki je prav tako slišal pretresljivo zgodbo, vendar je on ni zapisal, temveč jo je ob nočeh pripovedoval na strehi gledališča. Toda te zgodbe ljudje niso hoteli slišati, čeprav je bila čudovita. Pripravljen ji je bil prisluhniti le veter. No, upam, da bo iz te moje zgodbe kaj več kot zgolj vetrna povest, saj se mi resnično zdi, da bi jo ljudje morali slišati.
Bilo je včeraj zvečer, dežne kapljice so padale skozi gosto temo in jaz sem sedela v svoji sobi na mehki preprogi in se naslajala ob ljubezenskih izpovedih naših veličastnih poetov. Potem pa se je z moje nočne omarice nenadoma oglasil medvedek, čigar prvoten namen je sicer to, da krasi mojo sobo. Zato sem bila dodobra šokirana, ko me je ogovoril.
»Kaj pa bereš?« je vprašal s plahim glasom in njegove črne, gumbaste oči so radovedno strmele v knjigo v mojih rokah.
»To … Prešerna …« sem odvrnila, razmišljajoč, kako nora moram biti, da se pogovarjam s kosom dekoracije.
»Je to tisti možicelj, ki je svoje življenje zapravil v pisanju pesmic neki ošabni frčafeli, ki ga ni hotela niti pogledati?« je vprašal medvedek.
»Hmm, ja, to je on,« sem odvrnila. »Ti njegova poezija ni všeč? Poslušaj tole! Apel podobo na ogled …« sem začela, vendar je medvedek zmajal z glavo in nejevoljno zastokal.
»Oh, pa saj to sem slišal že tisočkrat!« me je odločno prekinil. »Se sploh zavedaš, da včasih med branjem te svoje … poezije kar recitiraš, eno za drugo? Že večkrat me je imelo, da bi te vprašal, s kom govoriš!«
»Aja?« Tega se resnično nisem zavedala. Vendar mi je bilo jasno, da sem česa takega zmožna.
Že sem mu hotela razložiti, da je to posledica mogočnega vrtinca čustev v moji notranjosti, ki sproži nezavedne procese telesnega izražanja stanja duše, pa me je prehitel.
»Nisem si mislil, da ti kdaj bom …« Zdaj njegov glas ni bil nič več odločen. Bil je tih, otožen, skoraj jokav. Nisem vedela, kaj naj odvrnem, zato sem brez besed čakala, da ponovno spregovori.
Tiho je zavzdihnil. »Nisem si mislil, da bom kdaj našel nekoga …« spet je premolknil. Radovednost v meni je naraščala. »… nekoga, ki mu bom zaupal …« Ker ni nadaljeval, sem ga spodbudila: »Zaupal kaj?«
Njegove naslednje besede so kar privrele iz njega.
»Zaupal, kdo sem, kako sem prišel sem! Zaupal, kakšno sporočilo prinašam, zakaj sem bil poslan! Ozri se okoli, otrok človeštva! Kaj vidiš? Živali se dušijo, vode jočejo in rastline vzdihujejo po zraku!«
Takrat bi bila prav rada videla svoj obraz. Ob pogledu na moj pretresen, zbegan izraz bi se najbrž vsak zasmejal. Vendar je medvedek smrtno resno strmel vame in mu očitno niti najmanj ni bilo do smeha. Zaman sem ugibala, kam je s temi besedami meril.
»Kaj?« sem izdavila, ker se pametnejšega odziva nisem mogla spomniti.
Medvedek je zavzdihnil, se za nekaj trenutkov nemo zastrmel v dež, ki je rosel po šipi okna, nato pa uprl pogled vame.
»Ti lahko povem zgodbo? Zgodbo svojega življenja?«
»Seveda,« sem odvrnila. Le kaj bom ta večer slišala? sem se spraševala.«
In tako je medvedek povedal svojo zgodbo.
Rodil se je v nekem gozdu. Daleč stran. Skupaj s svojo družino je živel mirno življenje in vsega so imeli na pretek. V vasi, kjer je živel, so gojili koruzo. Prav sredi gozda se je raztezalo polje. Na eni strani polja je živelo njegovo medvedje ljudstvo, na drugi strani pa si je svoje malo naselje uredila skupnost lisic. Čeprav so oboji živeli svoje življenje, je med njimi veljal dogovor za obdelovanje polja. Eno leto so za koruzo skrbeli medvedi, drugo leto pa lisice. Tako so se izmenjavali, pridelek pa so si razdelili.
In tako so prav lepo složno živeli. Nekega leta pa je bil pridelek zelo boren. Koruze ni bilo dovolj za vse in stradali so tako medvedi kot lisice. Prav tiste dni pa se je v medvedji konec gozda naselil roj čebel. Čebele so pridelovale med in medvedi so hitro ugotovili, da lahko primanjkljaj koruze nadomestijo z medom. Niso pa pozabili na lisice. Vedeli so, da tudi one živijo v pomanjkanju, zato so se odločili, da bodo med delili z njimi.
Vendar so neke noči lisice vdrle v njihov del gozda, sunile še njihovo polovico medu, jim požgale koče in jih pustile same, brez hrane in strehe nad glavo.
Tako so morali medvedi oditi. Hodili so in se prebijali skozi viharje, mraz in vročino ter iskali nov dom. Kmalu so prijazen, miren gozd pustili za sabo in se znašli na velikem, hrupnem prostoru. Nikjer ni bilo ne dreves, ne polj, zrak je bil težak in voda umazana.
Prebivalci tega kraja – ljudje so bili pravi malopridneži, kot jih je imenoval medvedek. Na velikih, zakritih gredicah so gojili zelenjavo in jo sestradanim medvedom pred očmi vsak dan na tone odpeljali kot odpadke. Živahna rečica, ki je ob pritoku v mesto skakljala preko skal se je med njihovimi gromozanskimi hišami valila kot počasna, utrujena starka in s sabo nosila cel kup nenavadnih predmetov, ki so jih tja brez slabe vesti odvrgli ljudje. S pošastnimi stroji so pripeljali hlode iz gozda, na tisoče hlodov, in jih poslali v svoje tovarne. Ob tem je medvede stisnilo pri srcu. Vedeli so, da so ti hlodi drevesa, ki so včasih rasla okoli njihovih domov.
Kljub vsemu temu pa so medvedje upali, da si bodo tukaj lahko ustvarili novo življenje. Menili so, da je nezaslišano, kako ljudje ravnajo z naravo, in to so jim želeli predočiti ter jih naučiti pravilnega življenja. Vendar jih ljudje sploh niso hoteli poslušati. Zaprli so jih v kletke, nekatere pa celo odrli in iz njihovega krzna naredili preproge.
»Le malo nas je ostalo. In tisti, ki smo ostali, bi v svetu ljudi še vedno radi nekaj spremenili!« Tako je medvedek zaključil svojo pripoved.
Potem je bilo nekaj časa vsem tiho, le dež je še vedno škrabljal po šipi. Strmela sem v tla in nisem vedela, kaj naj rečem.
Čez čas je medvedek dodal: »Jaz sem imel srečo, da sem pristal ravno v tvoji sobi. Vem, da ti lahko to zgodbo zaupam v varstvo …«
In potem ni rekel več ničesar. Spet se je prelevil v čisto navadnega plišastega medvedka.
Še dolgo za tem sem sedela na tleh svoje sobe in razmišljala o tem, kar sem bila pravkar slišala.
Vem, kaj mi je želel povedati medvedek. Ljudje smo kot tiste lisice: nekdo nam ponudi dlan, mi pa zgrabimo celo roko. Narava nam nekaj podari in ne pričakuje nič v zameno, mi pa vzamemo več, kot nam pripada, in to uničimo. In narava se vdano umakne ter si še kar prizadeva, da bi nam pokazala pravo pot. Kot medvedi.
Narava nima obraza. Toda če bi ga imela, kaj mislite, kako bi bil videti?
Narava ne govori, toda če bi, kaj mislite, kaj bi nam dejala?
Torej, to je bila moja zgodba. Upam, da ne boste samo hitro šli mimo nje, kot veter. To je zgodba za ljudi. Prosim, razmislite o njej! Tudi medvedek bi si tega gotovo želel.
Tina FEKONJA, 9. a
Osnovna šola OLGE MEGLIČ
Mentor: Lidija Žmavc
Del natečaja, objavljenega na naši strani.
