Ameriški pisatelj William Burroughs, avtor kultnega romana Goli obed (Naked Lunch), ni bil svetovno znan samo po velikem literarnem talentu, pač pa predvsem po tem, da nikoli ni skrival homoseksualnosti in zasvojenosti s heroinom. Vse od rane mladosti pa do smrti pri triinosemdesetih letih je Burroughs živel s svojo zasvojenostjo, ki se je je občasno za kratek čas otresel, a se je na koncu vedno zatekel nazaj k drogi. Heroin in z njim povezan življenjski slog sta bila tudi glavna tema vseh njegovih večjih literarnih del.
Burroughs se je rodil leta 1914 v premožni družini v St. Louisu, v ameriški zvezni državi Missouri. Leta 1936 je diplomiral na Harvardu. Kot nagrado za diplomo je od premožnih staršev dobil precejšnjo mesečno žepnino, tako da se mu ni bilo treba preživljati s priložnostnimi deli. Z dušo in telesom se je posvetil boemskemu življenju, tako v Ameriki kot tudi v Evropi. Leta 1937 se je v Dubrovniku poročil z Ilse Klapper, Judinjo, ki je zbežala pred nemškimi nacisti. S tem ji je omogočil pridobitev vize za ZDA. Po koncu vojne sta se ločila in ostala dobra prijatelja.
Kljub temu da je imel veliko afer z moškimi, se je konec štiridesetih v New Yorku spet poročil, tokrat z Američanko Joan Vollmer. V tem času je bil Burroughs odvisen od morfija, Joan pa od benzedrina. Zaradi težav s policijo sta se preselila v Mehiko, kjer je leta 1951 prišlo do tragedije. V ne povsem razjasnjenih okoliščinah je Burroughs s pištolo po nesreči ustrelil in ubil svojo ženo. Da bi se izognil mehiškim oblastem, se je vrnil v Ameriko, kjer je leta 1953 izdal svoj prvi roman, Džanki (Junkie), v katerem je brez sentimentalnosti in poveličevanja opisal svoje izkušnje s heroinom.
Še istega leta je odšel v Rim, kjer pa mu ni bilo preveč všeč. Zaradi knjige Zavetje neba (Sheltering Sky) Paula Bowlesa se je odločil, da bo obiskal Severno Afriko oziroma Tanger, ki je bil v tistem času mednarodno pristanišče, kjer so se zbirali tihotapci, ubežniki pred zakonom, umetniki in pustolovci z vsega sveta. V tem anarhičnem miljeju se je počutil kot riba v vodi. Droge so bile poceni in zlahka dostopne, pa še ljubimcev mu ni manjkalo. Po krajšem obisku v ZDA se je novembra 1954 vrnil v Tanger, kjer je ostal nadaljnja štiri leta in pisal svoj kaotični magnum opus, Goli obed.
Leta 1959 je ta eksperimentalni roman izšel pri pariški založbi Olympia Press, ki je izdajala knjige v angleškem jeziku, ki zaradi cenzure niso mogle iziti v ZDA ali Veliki Britaniji. Postal je tako znan oziroma zloglasen, da sta kmalu sledili tako ameriška kot britanska izdaja. Goli obed je povzdignil Burroughsa do statusa kulturne ikone šestdesetih in sedemdesetih let, saj so ga vzeli za svojega tako predstavniki hipijevske subkulture kot kasneje pankerji.
V sedemdesetih in začetku osemdesetih je Burroughs živel v New Yorku, kjer je v svojem stanovanju gostil znane kulturnike, rock zvezde in umetnike ter užival v vlogi staroste alternativne scene. V vsem tem času se je nekajkrat poskušal rešiti heroinske odvisnosti, a mu nikoli ni zares uspelo. Napisal je še mnogo knjig, od katerih pa nobena ni dosegla slovesa Golega obeda. Na stara leta se je ukvarjal tudi z eksperimentalnim slikarstvom in sodeloval pri raznih gledaliških in glasbenih projektih. Umrl je leta 1997 v Kansas Cityju za posledicami kapi, star triinosemdeset let in še vedno odvisen od heroina.
