Poskušanje oz. eksperimentiranje z drogami se med mladimi ponavadi začne z marihuano. Robe ni težko dobiti, cenovno je ugodna, pokadiš jo lahko skorajda na vsakem vogalu, pa tudi če te dobijo z gramom ali dvema, so sankcije minimalne. Poseganje po marihuani se pojavlja že v osnovni šoli, ki se pri nekaterih nadaljuje tudi v srednjo itd., morda tudi še po zaposlitvi. Nekaterim uspeva, da imajo kontrolo nad tem, koliko trave pokadijo, da lahko še normalno delujejo v družbi. Tisti, ki pa te kontrole nimajo, ki zaužijejo vedno večje količine trave in vedno bolj pogosto, se lahko kaj hitro znajdejo v vlogi poskuševalca nečesa novega, nečesa, kar »bolj zadane«. Marihuana ne da več tistega občutka zadetosti, telo se nanjo navadi in zahteva nekaj močnejšega. In tako preidemo od marihuane na kakšen »bonbonček«, posnifamo kakšen gramček in v najslabšem primeru pridemo do intravenoznega uživanja, npr. heroina. Za piko na i je tako početje zaznamovano z odvisnostjo, ki se lahko za posameznika tudi usodno konča.
Dejan in Tomaž sta nam zaupala, kako se je začela in razvijala njuna kariera v vlogi uživalca drog in kam ju je njuno početje danes pripeljalo.
Dejan, 26 let
Z drogo sem se prvič srečal pri desetih letih. V kraju, kjer sem živel, si jo lahko dobil na vsakem koraku. Tako kot večina, sem se prvič zadel s travo. Ukradel sem jo stricu, katerega sem večkrat opazoval, ko si je navil in skadil joint, pa tudi vedel sem, kje jo ima skrito. Tako nikoli nisem kupoval. Kadil sem s prijatelji in sošolci pred, med in po šoli. Učitelji niso nikoli ničesar opazili ali pa jim je bilo vseeno, kajti mi, »kadilci«, smo bili že tako zaznamovani, da delamo probleme. Šola mi ni nikoli kaj dosti pomenila, nisem kazal zanimanja zanjo. Bolj kot za kar koli drugega mi je šlo za druženje s prijatelji. Svoj prosti čas sem preživljal na igriščih, po zapuščenih hišah in zakloniščih, kjer smo kadili travo. Starši niso opazili, da se drogiram. Očim je bil zaradi službe veliko zdoma, mama pa se ni kaj dosti ukvarjala z mano; ljubše ji je bilo reševanje križank. Tako sem bil bolj ali manj prepuščen svoji volji. Sprva sva z mamo živela sama. Kot mama samohranilka ni imela prav veliko denarja. V šoli so se mi posmehovali zaradi cenenih oblačil, zato sem začel s prodajanjem trave. Postal sem diler. Hotel sem imeti denar, tako kot so ga imeli otroci bogatih staršev, hotel sem vsem pokazati, da imam lahko tudi jaz oblačila dragih znamk. V osmem razredu sem prvič poskusil heroin. Od tistega dne naprej trava zame ni več obstajala. Heroin sem kadil šest let. Nekega večera nas je moja mama zasačila s heroinom in mi rekla, da nisem več njen sin. Ta izjava me je tako prizadela, da sem si začel streči po življenju. Bil sem tik pred tem, da se obesim, a mi je prijatelj preprečil. Poskušal sem še nekajkrat, a nikoli nisem zbral dovolj poguma, da bi to dejansko storil, zato sem se uničeval z drogo. Neko noč sem sanjal, da sem si prerezal žile in okoli mene je bilo polno ljudi, ki so mi hoteli pomagati. Ko sem se zjutraj zbudil, sem to res storil, a nihče ni bil ob meni. Razbil sem ogledalo in poiskal starše, da so me odpeljali v bolnišnico. Verjeli so mi, da je bila nesreča, da sem se porezal na razbitem steklu. Nikoli nisem hotel zares umreti, na takšne načine sem želel pridobiti pozornost ljudi, vedeti sem hotel, če me ima kdo rad, če mi je pripravljen kdo pomagati. Takšni ljudje so obstajali, samo opazil jih nisem. Nikoli mi ni bilo dovolj dobro, kar koli je kdo storil zame. Vedno sem hotel več, več, več … na heroinu sem bil brez čustev, brez ciljev, brez volje do življenja. Z drogo sem se odmaknil v svoj svet, odmaknil od ljudi, pa tudi sam pred sabo. Včasih se nisem zadel po dva, tri dni, da sem si dokazal, da lahko zdržim brez. Najmanjša stvar me je vrgla s tira (razočaranje, laganje prijateljev ipd.) in spet sem se ga »nabutal«. Pri osemnajstih sem mami povedal, da se zadevam s heroinom, in jo prosil, naj me pelje na zdravljenje. Skupaj z očimom sta me peljala do zdravnika, hoteli so me zdraviti z metadonom. Zavrnil sem ga. Prosil sem za mesec dni bolniškega dopusta. Kadar sem imel krizo, sem se zaprl v sobo, s pestmi tolkel v vrata, omare, stene, kamor koli, toliko časa, da je minilo. Priskrbel sem si psa, ukvarjanje z njim me je odvrnilo od misli na heroin. Spet sem začel z dilanjem trave, a je nisem kadil. Kriza je trajala približno tri mesece. Šest mesecev po tem se nisem drogiral. Čez čas sem zamenjal službo in ponovno začel kaditi travo, heroina nisem več poskusil. Starši so me hoteli umiriti, hoteli so, da sem več doma, da se več družimo, pač »družinske scene« (izleti, pikniki, pogovori), ampak nisem hotel. Tega mi niso dali, ko sem bil mlajši, pa tudi po odvajanju tega nisem želel. Pri dvajsetih sem imel prvo punco, ki je, tako kot jaz, kadila travo, skupaj sva živela pet let. Nisem imel dovolj dobrega razloga, da bi dokončno prenehal z drogo. Občutek, ko smo se »nabutali«, je bil dober, tudi z dilanjem se kar dobro zasluži.
Osnovno šolo sem končal brez problema, vpisal sem se na srednjo poklicno šolo, ki pa je nisem dokončal; v zadnjem letniku nisem opravil obvezne prakse. Učitelji so mi vedno govorili, da zmorem več, ampak meni se enostavno ni dalo.
Še vedno kadim in prodajam travo. Imam redno službo, delodajalec ve, da kadim travo, ampak ga ne moti. Ponudil mi je celo, da me pelje na zdravljenje, če ga potrebujem. Pred dnevi mi je predlagal dodatno izobraževanje preko podjetja. Zavrnil sem ga. Delo, ki ga opravljam, mi je dovolj, ne maram učenja iz knjig. Rad eksperimentiram, sam poskusim, kako se kaj naredi. Prav učil oziroma pozanimal sem se samo o psih. Literaturo sem si poiskal na internetu.
Stanujem skupaj s prijateljem, ki prav tako kadi travo. Kadim vsak dan. Tlačijo me nočne more, da si režem žile, da padam, sanjam heroin. Ko se zbudim, se počutim kot tempirana bomba; takrat se zadanem, pomiri me. Kadar se čutim preveč utesnjenega in ne zdržim več pritiska, si »zategnem lajno« kokaina. Želim imeti punco, nekoč družino. Želim si, da bi našel dovolj dober razlog, da bi živel brez droge.
Tomaž, 25 let
Travo sem prvič kadil v prvem letniku srednje šole. Vsi so kadili pa sem hotel poskusiti. Kupil sem jo od sošolca. Kadili smo pred, med in po pouku. Da smo bili zadeti, je opazil samo eden od učiteljev, a kljub temu ni obvestil ne razrednika, ne staršev, ne socialne delavke. K njemu potem vseeno nismo hodili več zadeti. Starši so kmalu ugotovili, da se zadevam s travo. Bolj ko so mi »težili«, naj preneham, bolj sem kadil. Sicer domov nisem hodil totalno zadet, ampak zadet vseeno, in mama se je navadila na »ravno prav zadete oči« in ni vedela, da sem dejansko zadet. Tudi po vonju me ni prepoznala; brat jo je prepričal, da je to vonj cigaret.
Nikoli nisem maral šole. Zaključil sem osnovno šolo, srednje ne. Ni bila kriva trava, ni me ovirala pri ničemer, enostavno se mi ni dalo hoditi tja vsak dan in v šoli sedeti po šest ur in vse to štiri leta. Mama me je hotela na vsak način vključiti v neko izobraževanje, ves čas mi je nosila domov brošure o večernih šolah, o raznih izobraževalnih programih. Ni se mi dalo … hotel sem imeti denar. Zaposlil sem se in začel z dilanjem trave. V službi sem se srečal s celo paleto mamil. Poleg trave sem poskusil še crack, kokain, ekstazi, spid, LSD – najboljša droga za moj okus. Da ti neskončno energije, počutiš se izredno hiter in doživiš najboljše halucinacije. Dva meseca sem enkrat na teden snifal ali kadil heroin. Kmalu sem nehal, ker sem spadal med tiste, ki po tem, ko »zategnejo«, bruhajo; to mi ni ravno ugajalo. V srednji šoli sem pojedel štiri uspavalne tablete in jih poplaknil z alkoholom; so mi rekli, da »ful dela«, ampak moral bi vzeti samo eno tableto. Doma me starši niso mogli zbuditi, zato so me odpeljali k zdravniku. Ko so odkrili, kaj sem storil, so me hoteli odpeljati v Ljublana Polje, ker so mislili, da sem se hotel ubiti. Mama mi še danes ne verjame, da sem hotel samo vedeti, »kako dela«.
Nekaj časa sem imel punco, ki ni kadila in ni marala, da sem zadet. Kadil sem, kadar nisem bil z njo. V tistem obdobju sem kajenje malo zmanjšal, vendar ga nisem opustil. Če nisem kadil par dni, nisem mogel spati. Prekomerno sem se potil, zeblo me je, bil sem razdražljiv …, potem sem imel pa tega dovolj, enega sem skadil in je bilo dobro. Večkrat sem si že rekel: »Danes bom pa res nehal,« pa sem ga (joint) zjutraj še zmeraj navil. To mi je postala že navada. Ko pokadim joint, sem pomirjen, nisem razdražljiv, nič me ne moti. Imam željo, da preneham z drogo, ker s travo že sam sebe morim; ni več istega učinka, kot je bil včasih. Bil sem poln energije, vse je bilo smešno, zdaj pa se mi včasih tudi pogovarjati ne da. Ne počutim se dobro, ko sem zadet, ni več pozitivnih učinkov. Če bi nehal, ne vem, kaj bi potem počel. Športa ne maram … Razmišljal sem že, da bi šel do psihiatra, da si razjasnim misli. Mogoče bom res šel. Vem, da droga ni rešitev, vendar nimam razloga, da neham; zdravje mi ni zadosten razlog. Imam stalen krog prijateljev, seveda vsi kadijo travo in kadar prijatelj pripelje prijatelja na obisk, tudi on kadi. Tako sicer spoznavam nove ljudi, a se vrtim v začaranem krogu. Imam željo imeti družino, hišo, psa, nimam pa motiva, načina, kako do tega priti.
