Kristjani in drugi verski pripadniki bi rekli, da je življenje sveto in da nam ga je dal bog. Drugi pa so mišljenja, da so se rodili, da spremenijo svet, mu zavladajo in postanejo del bogate zgodovine človeštva.
Sama pa sem mnenja, da se ljudje rodimo z razlogom. Prvi kot plod ljubezni, drugi pa v sovraštvu. Kljub temu pa je dejstvo, da se vsi ljudje rodimo, živimo in umremo. Spet imajo prvi življenje idealno, drugim pa ni ravno posejano z rožicami. Tretji sledijo družbi in njenim idealom in se ne zavedajo, da so mogoče nekatere reči bolj pomembne od dobre obleke, idealne pričeske in stotih evrov v denarnici.
Rek, da ljudje nekaj cenimo šele, ko to izgubimo, pa se mi zdi popolnoma resničen. Danes bi vsi radi poslali učiteljice in vse, ki nam "težijo", k vragu, ko pa nam učiteljica reče: »Še hvaležni mi boste!«, si vsi mislimo: »Ja, ja, vse, kar ta ženska zna, je nakladanje! Nikoli ji ne bomo hvaležni za to mučenje!« Vsak sam pri sebi pa po tihem prizna, da je res tako. Še kako se bomo vračali k njim.
Ne glede na družbeni sloj, v katerem živimo, se vsem nam godijo podobne stvari. Res je, da smo med sabo zelo različni, res pa je tudi to, da smo si vsi zelo podobni. Vsi smo se rodili, vse so nas previjali, vsi smo izgovorili prve besede, šli v prvi razred, prvi letnik in vsi bomo nekoč doživeli prvi dan v službi. Vsi na drugačen način, pa vendarle smo že ali pa še bomo te stvari vsi doživeli. To je del življenja. Življenja, ki se ga včasih bojimo, se ga veselimo ali pa se prepustimo toku, ki nas vodi. To je življenje. Življenje, s katerim marsikdo ni zadovoljen.
Ko smo majhni, želimo biti veliki, ko stopimo po napornem faksu ali srednji šoli prvi dan v službo, pa si želimo, da bi stopili v vrtec, kjer se bomo ves dan igrali s prijatelji. Tudi to je del življenja. Odkrivanje ali skritega dela Amerike ali pa samo odkrivanje nečesa bolj preprostega, četudi samo odkrivanje novih prijateljev, sodelavcev, sošolcev. Vsega pa je enkrat konec. Idealnega ali pa krutega življenja. Vse se konča. Ko človek leži na smrtni postelji in čaka, kdaj bo njegova roža ovenela, ali se pelje po cesti in ga na naslednjem ovinku čaka nesreča s smrtnim izidom, je prepozno. Takrat se lahko še samo vprašamo, kaj smo dobrega storili v življenju. Po čem se nas bodo spominjali? Če bo to po odličnem vladarju ali pa samo po dobrem človeku, je vseeno. Nisi pozabljen! To je to, kar je pomembno.
Ko še zadnjič odbije ura našega življenja, pa je za nekatere vsega konec, za druge pa šele konec začetka. Mišljenje o posmrtnem življenju je stvar vsakega posameznika in njegove fantazije. Dejstvo pa je, da postanemo hrana živalim. Čeprav je ta resnica za nekatere še tako kruta, je res. Črvi in vse pod zemljo se hrani z našim telesom. Zajedajo se v vsak košček telesa. Vse to so dejstva. Duševno pa je lahko smrt za nekatere ključ, ki odpira vrata v svet popolnosti. V svet, v katerem počnemo, kar želimo, kjer ni zakonov in časa. Vse je večno.
Kakor koli že, življenje je eno. Nekateri verujejo v boga Kairosa. Boga, ki ga moraš zgrabiti za čopek. Poanta pa je v tem, da ima Kairos čopek spredaj na čelu. Ko gre mimo tebe, je prepozno. Zadaj nima čopka. Po domače: priložnost zgrabi takoj in ne čakaj, da gre mimo tebe. Pusti posmrtno življenje in išči Kairosa. Nikoli ne pozabi: zgrabi njegov čopek takoj, ne potem, ko gre mimo tebe. Takrat je prepozno, časa ne moreš zavrteti nazaj, lahko se le sprijazniš s tem, da si zamudil eno od redkih dobrih življenjskih priložnosti.
Valentina Sevčnikar, 9. c, OŠ POLZELA
